Omemba: Zvone Šedlbauer

»Veljal sem za nenavadno bistrega otroka, ki da zaradi tega ne bo mogel dolgo živeti; mojo zgovornost so mi plačevali s pripovedovanjem pravljic. Vsa moja bližnja okolica je služila samo temu, da mi je polnila fantazijo.«

»Ali obstaja pot nazaj?«

»Skoraj nikdar se nisem družil z drugimi dečki … imel sem doma dovolj igrač, ki mi jih je naredil oče; bil sem čudno sanjav otrok in sem pogosto hodil s trdo zaprtimi očmi, da so navsezadnje mislili, da slabo vidim, čeprav je bil pri meni ravno ta čut posebno dobro razvit.«

»Raziskovati, kako zlagani smo v resnici, pogledati, ali so odrasli lahko bolj otročji kot otroci, prikazati, kako nihče ne prevzema odgovornosti za stvari, ki jih izreče, nihče se ne opraviči.«

»Sanj nikakor ne smemo ukiniti. Če bi jih ukinili, ne bi bilo več nobenih začetkov in nobenih možnosti, da bi ugledali pokrajine, ki so onkraj stvarnega, a so tako resnične, da brez njih ne bi zaznali prav ničesar niti realnosti.«